Puščavnik je največja evropska vrsta minice in največji hrošč, ki živi v lesnem mulju dupel pri nas. foto: Andrej Kapla

Puščavnik (Osmoderma eremita)

Puščavnik je hrošč, ki je bil v 18. stoletju prvič opisan na osnovi primerkov iz Slovenije. Za vrsto so značilne lesketajoče temno rjave, vijolične do črne pokrovke. Površina nog in tipalk je obarvana črno. Puščavnik je največja evropska vrsta minice in največji hrošč, ki živi v lesnem mulju dupel pri nas.

Najpogosteje ga najdemo v votlih, še živih stoječih drevesih. Pogosto si za domovanje izbere dupline listavcev (vrbe, hrasti, lipe in druge), v katerih se nahaja večja količina lesnega drobirja. Z njim se hranijo ličinke, ki lahko zrastejo vse do 7,5 cm. Odrasli hrošči živijo le nekaj mesecev in se prehranjujejo le izjemoma. Samec z izločanjem vonjav v svojem skritem prebivališču privablja samice. Močan in poseben vonj (nekateri ga opisujejo kot vonj po marelicah) lahko zaznamo tudi ljudje, če se približamo duplu, v katerem samotar prebiva. Puščavnik lahko vse svoje življenje preživi v duplu enega samega drevesa.

Raziskava v Sloveniji je v letih 2013 in 2014 pokazala, da je puščavnik pri nas sicer splošno razširjen, vendar z lokalno omejenimi populacijami. Posebno močna populacija živi na samem robu Ljubljanskega barja, v Ljubljani v mestnem parku Tivoli.

Vrsta ima glede Habitatno direktivo EU status varstveno prioritetne vrste, je na seznamu Bernske konvencije. Uvrščena je tudi na Rdeči seznam ogroženih vrst. Je kvalifikacijska vrsta na Natura 2000 območju Ljubljansko barje.

Dejavniki ogrožanja

Vrsto ogroža odstranjevanje starih dreves z dupli, obrežne vegetacije in mejic ter neustrezno gospodarjenje z gozdom. Hrošč puščavnik je izjemno slabo mobilen (le redko se od svojega dupla oddalji več kot 100 m), zato je možnost širjenja v nove sicer primerne habitate izjemno majhna. Če ni ustreznih habitatnih mostov (sestojev primernih starih dreves z dupli), tudi sicer močne populacije v okolici, težko nadomestijo lokalno izumrle populacije. Zaradi urbanizacije in kmetijstva je prišlo do fragmentacije habitata puščavnika in s tem do izolacije populacij.

Priporočeno ravnanje

Potrebno je ohraniti stara prevotlena drevesa z dubli, obrežne vegetacije in mejice. Pomembno je ustrezno gospodarjenje z gozdom.

Koristni nasvet

Puščavnik za preživetje potrebuje stara debela drevesa z dupli. Ta na Ljubljanskem barju najpogosteje najdemo v mejicah. Pri njihovi obnovi je zato pomembno ohranjaje starih dreves.

Aktivnosti v okviru projekta

Na Ljubljanskem barju so zaradi posegov človeka ostale le izolirane populacije. Na projektnem območju bomo zato izvedli odkup 100 primernih dreves. Na ta način bomo vzpostavili trajno varstvo habitata in izboljšali njegovo ohranjanje s tem pa omogočili povezljivost med populacijami na Ljubljanskem barju.

Izvedli bomo tudi gojenje osebkov iz bližnjih populacij (Mestni park Tivoli in okolica Ljubljane, nekoč del skupne populacije) in jih doselili na projektno območje. Postavili bomo betonske gnezdilnice s primernim materialom (drevesni mulj). S tem bomo vrsti omogočili, da se razvije v naravi in najde primerna dupla v bližnjih kupljenih drevesih.

Naložbo sofinancirata Evropska unija iz Evropskega sklada
za regionalni razvoj in Republika Slovenija