Dejavniki ogrožanja
Ljubljansko barje z okolico je edino območje, kjer najdemo vlagoljubni ekotip barjanskega okarčka. Vrsta je sicer do leta 1990 raztreseno poseljevala celotno Ljubljansko barje (vsaj 10 območij), od leta 2001 pa je bila najdena le še na njegovem JV delu. V obdobju 2001–2008 so bila znana le še štiri, od leta 2014 pa le še dve nahajališči na območjih Barja. Med leti 2001 in 2014 se je površina življenjskega prostora vrste zmanjšala za več kot 80 %.
Barjanskega okarčka ogroža predvsem izguba primernega življenjskega prostora in neustrezno gospodarjenje s travniki. Košnja v zgodnjih poletnih mesecih lahko povzroči neposredno uničenje bub, jajčec in mladih gosenic, ki so slabo oz. nemobilne in se pred kosilnico ne morejo umakniti. Košnja med avgustom in oktobrom pa vpliva na preživetje gosenic, ki se pred prezimovanjem aktivno hranijo v zgornji plasti travniške vegetacije.
Gnojenje travišč povzroča postopno spreminjanje rastlinske sestave in strukture travnika. S tem pa izginjajo rastlinske vrste, ki dobro uspevajo na malo hranljivih tleh ter so hrana gosenic barjanskega okarčka. Struktura vegetacije postane neustrezno življenjsko okolje za jajčeca, gosenice in bube. Za te je pogubno tudi požiganje travnikov. Posledica požiganja je tudi mineralizacija hranljivih snovi, ki vpliva na rastlinsko sestavo travnika in s tem izgubo hranilnih rastlin vrste.
Preoravanje travnikov povzroči neposredno uničenje gosenic in izgubo življenjskega prostora, ki jih lastniki spremenijo v njive. Z nasipavanjem različnega materiala na travišča se ta potem bodisi spremenijo v intenzivno gnojene in košene travnike, v utrjene poti ali v ruderalne površine, ki jih lahko hitro naselijo tujerodne rastlinske vrste. Pri tem uporaba težke kmetijske mehanizacije obremenjuje talno rušo, s čimer uničuje mikrookolja v travniški vegetaciji, ki so pomembna za življenje jajčec, gosenic in bub.
Obstoj barjanskega okarčka ogroža tudi poglabljanje in čiščenje drenažnih jarkov ter odlaganje izkopane zemlje in biomase na travniško površino ob jarku. To povzroči izsuševanje tal in s tem postopno spreminjanje rastlinske sestave travnika. Z zemljino odloženo na travnik se vnaša v travniška tla dodatne organske snovi, posledice so podobne kot ob gnojenju travnikov.
Priporočeno ravnanje
Če razmere dopuščajo, naj se košnja izvaja v obdobju med 15. 11. tekočega in 15. 3. naslednjega leta, če to ni mogoče pa po 25.9. Na negnojenih in s hranili zelo revnih traviščih naj se kosi le vsako drugo ali tretje leto, ali še v daljših intervalih, odvisno od tipa travišča.
Košnja naj se izvaja mozaično – pokosi se le del površine travnika (največ 50 – 70 %). Pri tem naj nepokošena površina ostane bolj v osrednjem delu travnika, saj so robni deli (ob hidromelioracijskih jarkih, intenzivno gojenih travnikih, njivah itd.) najmanj primeren življenjski prostor barjanskega okarčka. Košnja naj se izvaja na višini vsaj 10 -15 cm nad tlemi.
Pokošena trava naj ostane na travniku vsaj 2 dni, da je omogočen umik preživelih gosenic. Nato naj se odstrani s travnika.
Na travišču se lahko ohranja posamezne mlade grme, raztresene po celotni površini travišča; grmovje naj ne presega 20% površine travišča. Odstranjevanje odvečnega deleža naj se izvaja ročno med 15. 11. tekočega in 15. 3. naslednjega leta. Tudi sicer naj se uporablja lažja kmetijska mehanizacija, ki čim manj obremeni travno rušo in talni relief.
Priporočljivo je, da se travnikov ne gnoji in apni ter se na njih ne uporablja fitofarmacevtskih sredstev. Na travnikih naj se ne pašejo živali in naj se jih ne požiga.
Travnikov naj se ne preorava, nasipava ali drugače spreminja njihove namembnosti. Opusti naj se čiščenje drenažnih jarkov in odlaganje izkopane zemljine na travnik ob jarku.
Tatjana Čelik
